Vedno smo navajeni videti le najsvetlejšo stran medalje, včasih tako svetlo, da nas kar slepi.

Ampak strani sta dve.

Tako kot je le en prestol vodilnega tekmovalca, kjer vsak tekmovalec, ki na cilju vidi zeleno luč, sedi v blaženosti do konca dirke ali samo za nekaj sekund.

Toda ta prestola bi morala biti dva.

Dva, tako kot smuči vsakega smučarja.
Dva, kot robniki, ki rišejo vsako črto na belem valu. Dve ambiciozni stezi, katerih cilj je najti novo pot, tisto, ki bo spremenila zgodovino našega športa.

Dva, kot glavna junaka te zgodbe.

Luči na odru zmagovalca so pogosto nehvaležne, njihovi snopi gredo naravnost na enega od glavnih junakov in ga povzdignejo v idola, heroja.

Za kulisami pa se v senci skriva nekdo, ki tega dualizma pravzaprav ne čuti, ker sploh ni dualizem.

Nekdo, ki bistveno pripomore k vsem uspehom in uporabi vso svetlobo, katera se odbija od junaka, samo kadar zaradi teme noči le-to potrebuje za nastavitve, kjer je potrebna izjemna natančnost.

Serviser in smučar sta dve telesi z eno samo dušo, narejeno iz istega bistva.

Strast, želja, ambicija.
Veselje in jeza.
Zmaga in poraz.

V nenehnem dialogu živita v simbiozi, da zapišeta edinstveno zgodbo.

Tudi če sta dva.

Fabio Maxenti in Alex Vinatzer.